Opis

Atila je bil zadnji in najmogočnejši poglavar Hunov. Z neverjetno krutostjo je osem let vladal številnim ljudstvom in ogrožal rimsko cesarstvo. Zgodbo o Atili nam v knjigi pripoveduje Grk Zeta, knjižničar  bizantinskega dvora. Oče ga je namreč v stiski  prodal za sužnja. Po spletu okoliščin je živel razburljivo in nevarno življenje med  Huni vse do smrti Atile  leta 453. Kmalu po tem so Huni tudi zapustili prizorišče zgodovine.

********

Odlomek iz zgodovinskega romana Atila v prevodu Judite Trajber, stran 191 (Géza Gádonyi: Atila, prevod, opombe in spremna beseda Judita Trajber, založba Kmečki glas, zbirka Zgodovinski romani,  2011):

Nekega decembrskega dopoldneva so na naše dvorišče prijezdili konjeniki v grških ogrinjalih. V enem sem prepoznal Vigilovega sina, ki je odrasel v bolniški postelji, v drugem Noma, pripadnika politično polnopravnih državljanov, ki je hodil k cesarju.

Çath je takrat še spal. Jaz sem čepel pod napuščem dvoriščnih vrat. Naletavale so velike snežinke.

Ko sem zagledal Grke, me je naenkrat oblila vročina: ljubi bog, če pride Prisk! ... Pobralo me bo od sramu!

Tudi trije služabniki in en tolmač so bili z njimi. Vse sem na videz poznal.

- Je gospodar doma? - vpraša tolmač po hunsko.

- Doma - sem odgovoril prav tako po hunsko.

In se čudil, da me niso prepoznali.

Neki sluga jih je najavil. Šli so gor. V majhni skrinji so nesli darilo in se okoli četrt ure mudili pri Çathu.

Jaz sem se samo cmazil pod vrati, cmazil, medlel.

Končno sem v grščini ogovoril enega izmed slug:

- Vas je veliko?

- Precej nas je - je odvrnil presenečeno.

- Kateri gospodje so prišli?

- Anatolij, Nom, neki pismouk in tolmač.

- Gospod Maksimin ni prišel?

- Ne.

Kaj pa gospod Prisk?

- Niti on.

Olajšano sem zavzdihnil. Naenkrat sem se zravnal. Z zasliševalnim glasom sem nadaljeval:

- Kaj pa glava gospoda Krizafija?

- Glava gospoda Krizafija? 

- Da: njegova glava. Kje je glava?

- Kje bi bila? Na vratu. 

- Potem bodo neprijetnosti.

- Kjer je denar, ni neprijetnosti. Prinesli smo. Tri zaboje zlata imamo s seboj. Morda bo le dovolj za glavo enega človeka.