Opis

Kapucinski samostani v Sloveniji, 2. zvezek V zelo razgibanem obdobju katoliške prenove so kapucine kot nosilce »nove, evangeljske pridige« v to delo vabili in vključevali škofje. Neposredne pobude za ustanavljanje novih samostanov pa so prihajale največkrat od prebivalcev posameznih mest ali od krajevne uprave. Po številu samostanov in redovnikov so bili kapucini v 18. stoletju najštevilnejša redovna skupnost na Slovenskem. Tako so v naslednjih letih na slovenskih tleh neverjetno hitro nastajali novi samostani: 1591 Gorica (1609 pridružen Štajerski redovni provinci), 1609 Celje, 1613 Maribor, 1617 Radgona, Trst in Krmin, 1623 Ptuj, 1629 Beljak, 1637 Vipavski Križ, 1640 Kranj in Krško, 1646 Celovec, 1650 Gradišče ob Soci, 1658 Novo mesto, 1706 Škofja Loka. Knjiga nadaljuje pot predstavljanja najstarejših kapucinskih samostanov, ki se je začela z delom: Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane Škofja Loka (2008, 2009).