O Trojici

Opis

Znanstvenokritična izdaja temeljnega teološkega dela o Sv. Trojici Judovstvo, iz katerega izhaja krščanstvo ne pozna pojma troedinosti v Bogu. Stara zaveza pozna le enega in edinega Boga, ki rešuje svoje ljudstvo. Šele krščanska interpretacija, za katero je najbolj zaslužen sv. Avguštin, je prepoznala skrite namige na to osebnost Boga. Sv. Teofil Antiohijski iz srede 2. stol. je prvi skoval besedo »Trojica«. Ker pa je v 4. stol. nastal spor o razmerju med tremi Božjimi osebami, je nicejski koncil leta 325 vprašanje dokončno rešil. Avguštinovo besedilo sodi v kontekst rešitve tega teološkega vprašanja. Sveti Avguštin dela O Trojici ni namenil širokim množicam, saj se je zavedal zahtevnosti predmeta, kljub temu pa je bila ta obsežna razprava zelo iskana in večkrat prepisovana. Čeprav je med pisanjem nad njo že obupal, so ga prijatelji prisilili, da jo je končal, za kar smo jim lahko iskreno hvaležni. Poglavitni razlog za njegov nastanek je Avguštinovo iskanje in poglabljanje vere. Avguština kot dialektičnega misleca muči nerešljiva enačba, kako so trije lahko eden. To vprašanje ga je zaposlovalo že od začetka njegovega duhovništva, v delu pa odsevata dobri dve desetletji njegovega življenja. Avguštin v delu O Trojici najjasneje uporabi svojo teološko metodo. Oklepa se vere, ki temelji na avtoriteti Svetega pisma, izročila in Cerkve. Želi si spoznati vsebino vere, zato preučuje Sveto pismo, zgodovino in filozofijo. Zaveda se globine skrivnosti in omejenosti razuma. Teologijo slednjič podreja ljubezni in kontemplaciji. Tudi za sodobnega bralca branje tega dela ni le intelektualna vaja, ampak pravo uvajanje v misterij. Iz spremne študije Mirana Špeliča OFM