Opis

Hewittova teorija plesa je prelomna, saj razume ideologijo kot poglavitno koreografinjo politik in družbenih praks, med katere sodi tudi plesna umetnost, ter analizira, kako so politike in družbe strukturirane na način koreografske estetike. Ta izstopajoča teoretska knjiga analizira delovanje ideologije v politikah in njihovih propagandah, življenjskih slogih in industriji moderne dobe (v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja) vzporedno s sočasnimi koreografskimi praksami. Še več, Hewittova analiza izpeljuje osupljive povezave med koreografskimi postopki modernega plesa in strukturami, ki so inherentne moderni družbi. Hewitt dokazuje, kako je moderni ples »prostor, v katerem se vadijo in izvajajo družbene potencialnosti«, in kako koreografije določenega plesnega stila tvorijo »strukturni model za mišljenje in upravljanje moderne družbene organizacije«. Najpomembnejši premik, ki ga artikulira Hewitt, je premik od plesa kot družbene igre, ki je skozi koreografski dispozitiv naseljena v družbenih (meščanskih in aristokratskih) protokolih, h konstrukciji delovnega (plesnega) telesa kot temeljne sile proizvodnega sistema v moderni družbi, kjer ideologijo obseda naloga, kako locirati energetski »izvor delovne sile« in optimizirati motorično izrabo gibanja za namene industrijske proizvodnje na način učinkovite koreografske kompozicije. Knjiga na novo osvetljuje ključna poglavja iz zgodovine plesa: francoski delsartizem; manifestacije amerikanizma in ameriškega nacionalizma v opusu koreografinje Isadore Duncan; ornamente množičnih nemških telovadnih spektaklov in ameriških ženskih formacij (The Tiller Girls) prepleta z analizo koreografije industrijskega tekočega traku; v koreografijah Vaclava Nižinskega prepoznava zametke kvirovske identitete itn..