Podtoni

Opis

Če so Podtoni najbolj mrakobna zbirka Novice Novakovića (1965) doslej, še ne pomeni, da se pesnik v njej oddaljuje od igrive harmonije svoje poetike. Zdi se zgolj, da je v svoji novi knjigi naposled našel moč, da »slečen samega sebe in s polomljenimi kostmi. z drobci stekla v očeh« dokončno razgrne ranljivost, ki sicer v bolj vitalističnih variacijah odzvanja že v njegovih sedmih poprejšnjih zbirkah. Izpustimo zadnjo, imenovano XXI, v kateri je v iskanju izgubljenega, izžetega veka mikrofon predal manifestativnemu orkestru za občo etiko. Podtoni zvenijo obenem kot kontrapunkt in logično nadaljevanje njegovih Rumena, zelena, modra, rjava in Majhne stvari, prav z njima je namreč postalo neizpodbitno, da Novakovićevemu loku najbolj ustreza lega, kjer se je mogoče z žimo karseda neposredno zakopati v človeško intimo. Njegov lirski subjekt, od daleč »čisto običajen«, se tokrat torej ne profilira s hudomušno radostjo, ampak se hote uglašuje na pocinkane lobanje, plesnive kleti in lepljivo smolo. Njegova pot je posuta s kosi zarjavelih verig. A njegovo tonaliteto še (pre)poznamo. Še stoji »nekoliko sramežljivo«, preden že naslednji trenutek »predrzno stopi v igro«. »še vedno obožujem Ramonse,« navrže kot že v nekaterih zgodnejših, bolj rokerskih delih. Le da ga je zdaj – »enainpetdeset let že prenašam nahrbtnik, ki je čedalje težji« – strah, da bi začel pozabljati, da bi obtičal, da bi se kot begunci zataknil na strganem zemljevidu. »Menjam vse knjige za malo zraka,« ga duši. Poskuša raztrgati nahrbtnik, ker je pretežek. »ni šlo.«