Nemška teologija

Opis

Nemška teologija (Theologia Germanica, Theologia Deutsch ali Teutsch je eden izmed ključnih dokumentov zgodovine evropskega duha. Delo, ki je včasih naslovljeno tudi Knjižica popolnega, je mistagoška razprava poznosrednjeveškega avtorja, ki je deloval na ozemlju današnje Nemčije. Pisec v njej sicer v veliki meri povzema tradicijo, a se po drugi strani kaže tudi kot izviren mislec. Veliki poznavalec zgodovine zahodne duhovnosti -Bernhard McGinn- sodi, da Nemška teologija »izstopa kot eden izmed najbolj izvirnih mističnih traktatov poznega srednjega veka«. V predgovoru, ki verjetno izvira izpod peresa drugega (a vsaj na videz dobro informiranega) pisca, beremo, da je bil avtor razprave član nemškega (ali tevtonskega) viteškega reda, “Božji prijatelj”, duhovnik in kustos redovne hiše v Frankfurtu (oziroma v njegovi okolici, Sachsenhausnu). Avtor besedila, namenjenega za meditativno branje, še danes velja za anonimnega. Spis je nastal najverjetneje v drugi polovici štirinajstega stoletja. Besedilo povzema tisočletje in pol visoke krščanske duhovnosti in mišljenja. Pisec se očitno opira na izročilo srednjeveške nemške mistike, zlasti Mojstra Eckharta in Janeza Taulerja – a na tak način, da je besedilo začetnik reformacije Martin Luther lahko razumel kot spis, iz katerega se je - takoj za Biblijo in sv. Avguštinom - »največ naučil o Bogu, Kristusu, človeku – in o tem, kako bivajo stvari«. Luther je sam besedilo objavil dvakrat, leta 1516 in 1518. Traktat srednjeveškega avtorja torej stoji na ključnem razpotju evropske misli, v razcepu in edinosti katoliškega in protestantskega principa; zaradi pomena protestantizma za konstituiranje slovenske književnosti in narodne identitete je izjemno zanimiv tudi za naš kulturni prostor.