Dedu za petami

Izposodi si

Opis

O trpkem humorju Arta Paasilinne ter njegovem tekočem in preprostem slogu pisanja, ki sta najbolj znanega sodobnega finskega pisatelja pripeljala do čudežno velikih naklad na Finskem in velike priljubljenosti po svetu, smo pisali že v prvi, promocijski številki revije Bukla, ki pa je izšla v tako majhni nakladi, da se nam ob izidu njegovega novega prevoda v slovenščini zdi smiselno ponoviti nekaj besed. Gozd obešenih lisic je izšel leta 1983 in bil kot prvi Paasalinnov roman dve leti kasneje že preveden v slovenščino. Sledili so mu prevodi romanov Rešitelj Surunen, Zajčje leto, Tuleči mlinar, Očarljivi skupinski samomor, sedaj pa je Jelka Ovaska prevedla še Deda za petami, ki bo drugo leto praznoval svojo tridesetletnico. Svoje junake Paasilinna običajno opazuje z varne razdalje. Njihova drugačnost mu je zabavna, a se ji ne smeji in je ne ironizira. Čar njegovega pripovedovanja je ravno v tem, da čudaška dejanja in še bolj čudaške misli zapiše zelo vestno in natančno, a hkrati neobremenjeno in sproščeno, kakor bi šlo za najnavadnejše prigode. Komičnost pri njem izvira prav iz samoumevnosti. Paasalinna s svojimi junaki ne sočustvuje, niti do njih ne kaže posebnega usmiljenja, a jih do potankosti razume in na ta način tudi opravičuje. Njegova človeškost se kaže prav v njegovi sposobnosti, da razume in razloži tudi najbolj črne misli svojih junakov. A če se Paasilinna ne posmehuje svojim junakom, pa se nezadržno posmehuje zakonitostim, ki vladajo civiliziranemu svetu, birokraciji in uradništvu, zakonskemu življenju in pijančevanju. Tako je tudi v Dedu za petami, premočrtni, a zabavni prigodi vnuka, ki ga babica pošlje ulovit svojega moža, sicer krznarja in usnjarja, ki se ji je zaradi njene gospodovalnosti vedno znova izmakne in jo v letih po drugi svetovni vojni mahne po \"poslih\" daleč naokoli. Vnuku, ki še ni okusil širine sveta, se kmalu pripeti nekaj simpatičnih prigod, in ko pride do deda, je s potovanjem že toliko zastrupljen (ali pa gre zgolj za nekaj, kar ima že od nekdaj v genih?), da se zdi kar samo po sebi umevno, da ne bosta šla takoj domov, ampak še za nekaj mesecev naokoli. Ponovno zabavno delo, ki pa se tu in tam ne boji pokazati svoje blagohotne ostrine. Če vam je ta knjiga všeč, preberite še knjigi Zajčje leto in Tuleči mlinar.

Bukla

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena