Sesalci

Opis

“Podoben Houellebecqu, samo bolj smešen,” je rekel en od kritikov dela Sesalci, prvega romana Pierra Mérota (1959), ki se je v svoji karieri skušal prebiti na različne načine, saj je bil novinar, založniški delavec, celo učitelj ter v prvih knjigah tudi pisec eksperimentalne proze. “Tako rekoč hkrati me je spravljal tako v jok kot tudi smeh, kar se je sicer zelo čudno poznalo na mojem obrazu, vendar so bili moj um, moja duša in moje srce srečni,” je to tragikomično in samoironično zgodbo komentiral Frédéric Beigbeder, ki je prepričan, da Mérot postaja eden najpomembnejših glasnikov srednje francoske pisateljske generacije. “Spodobi se, da ima vsaka klasična družina svoj zavožen primer: brez zavoženega primera družina ne bi bila prava družina, manjkal bi ji nasprotni princip, ki jo zanika in ji tako daje legitimnost.” Tako se začenja ta tretjeosebna ­izpoved v vseh pogledih zavoženega in skoraj po šolsko vzorno neuspešnega štiridesetletnika, ki je zamenjal kar nekaj služb, se spustil v kar nekaj neuspešnih razmerij z raznimi ženskami (in se potem iz njih tudi izvlekel) ter ob tem seveda tudi na veliko pil (kar koli mu je pač že prišlo na mizo ali v roke). Hkati pa so Sesalci tudi neprizanesljiva kritika različnih segmentov francoske družbe, recimo kulturno-izobraževalne sfere (da je v romanu kar nekaj biografskega, pričajo prejšnji Mérotovi poklici), ki bi jo lahko uperili marsikam, seveda bralec tudi k samemu sebi, saj “se smeje spodletelostim glavnega junaka, a nemara na skrivnem zardeva, ker se prepoznava v njem”. Malce mehkejša verzija Moskva-Petuški ­Venedikta Jerofejeva.