Otok prejšnjega dne

Izposodi si

Opis

Italijanski pisatelj in profesor Umberto Eco je zaslovel že s svojim prvim romanom Ime rože (1980), ki smo ga kmalu nato dobili v slovenskem prevodu, sledila pa je tudi njegova filmska upodobitev. Na naslednji prevod njegovega romana (Baudolino) smo morali počakati skoraj dve desetletji, sedaj pa smo v režiji Vasja Bratine, tudi letošnjega Sovretovega nagrajenca (za prevode Eca in Magrisa) v nekaj letih dobili njegov celoten literarni opus. Otok prejšnjega dne je Ecov tretji roman iz leta 1994, nekakšna pustolovščina piemontskega plemiča Roberta de la Grive, ki se leta 1643 odpravi v vohunsko službo francoskega dvora na Tihi ocean. Ladja doživi brodolom, Robert pa se reši na trijambornico, ki je, na videz zapuščena, zasidrana med otokoma, kjer poteka tudi časovna meja. Ker ne zna plavati, je ujet na njej, čas pa si krajša s pisanjem romantičnih pisem svoji dragi. Tako se njegova – tu in tam postmodernistična – drama, med katero ugotovi, da ladja morda le ni povsem zapuščena, lahko začne. Eco nas, podobno kot v Baudolinu, v svojem eruditskem pripovednem slogu, polnem zgodovinskih podrobnosti, metafor in paradoksov, vešče pelje skozi zgodbo. V njej se junak z mislimi ves čas vrača tudi v svojo preteklost, v pariške čase, polne vohunskih pripetljajev in ljubezenskih spletk. Eco naj bi ob prevodu njegovega petega romana v slovenščino ob letošnjem knjižnem sejmu menda tudi prišel v Slovenijo.

Bukla

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena