Hadrijanovi spomini

Opis

Hadrijanove spomine komentatorji označujejo kot zgodovinski, kot filozofski in kot poetičen roman. Zgodovinskost tega romana je večplastna: pripoved o Hadrijanu (cesar Hadrijan 117-138) je najprej utemeljena na prepričljivo natančnem poznavanju njegovega življenja v času in prostoru, na podrobnem študiju njegove misli in delno ohranjenega pesniškega opusa. Obenem se je Marquerite Yourcenar naslonila na znane dokumente in monumente iz zrele rimske antike, ki ji niso spregovorili le o cesarjevi državniški politiki, temveč tudi o odnosih,  ki jih je gojil s svojimi  sodobniki. Ganljivo si je predstavljati, s kakšno podoživljeno nežnostjo je na enem od svojih številnih romanj v Rim v rokah držala gemo, domnevano delo kiparja Antoniana iz Afrodizije, na kateri je v reliefu upodobljen krhki atlet Antinoos, ljubezen Hadrijanovega življenja. Seveda si je nujno nepopolno sliko vladarjeve profane biografije izpopolnila sama in jo začarala s svojo nezmotljivo pesniško intuicijo in invencijo. Dograjevala je njegovo zgodbo v svojo, jo sproti pogumno (re)konstruirala, jo prerojevala, jo pisala in jo vpisala v zgodovino sodobnega romana. 

Eruditinja z izbranim imenom Marquerite Yourcenar (skoraj anagram njenega rojstnega priimka Crayencourt), samotna opazovalka človeške usode, besedna aristokratinja, neprekosljiva jezikovna stilistka in proti koncu dvajsetega stoletja prva članica Francoske akademije, je med letoma 1924 in 1929 pisala prvo verzijo Hadrijanovih spominov, jo ves ta čas izdelovala, predelovala in dodelovala, jo začasno končala, nato pa v celoti uničila. Sklenila je počakati na zrela leta in počasi, potrpežljivo merila krčečo se duhovno in zlagoma naraščajočo časovno razdaljo, ki jo je ločevala od svetlega rimskega cesarja. Preden se je dokončno lotila enigmatičnega zapisa o življenju velikega Rimljana, se je dolga leta globoko zatapljala v njegovo bitje in dobo.