Opis

Naslovna sintagma Svetinove nove pesniške zbirke Oče, tvoje oči gorijo bralca popelje vse do Knjige očetove smrti (1990), ki se konča tam, kjer se pričujoča zbirka (ponovno) začenja – sled soli, ki zaskeli v očesu, spet zagori v ognju. Pesnik, tudi že v vlogi starega očeta, se nenadoma sam znajde v vlogi izpričevalca sedanjega, bilančnika preteklega in vizionarja prihodnjega (ne pa tudi za-smrtnega) časa. V petinšestdesetih pesmih s homogeno in kompaktno lirično strukturo se pesnik sooča z identifikacijo in prepoznavanjem očeta po imenu, figuri in vlogi v sebi samem. V slogu Svetinove poetike gre za pesniški dialog tako z okruški sumerskega epa Enuma eliš in drugimi mitskimi referencami kot tudi z zgodovinskimi in sedanjimi katastrofami zahodne civilizacije, ki se zrcalijo na kulisi osebne biografije.