Opis

Satirični roman Inštitut za naravnavanje ur, ki je najprej izhajal v nadaljevanjih (1954), tik pred avtorjevo smrtjo pa tudi v knjižni obliki (1961), velja za Tanpinarjevo najbolj kompleksno delo. Napisan je kot avtobiografija naivneža nedolžnega srca, ki se ga zmeraj drži smola, tipičnega luzerja, ki pa ga igra usode izstreli med najvplivnejše može v državi. A njegova življenjska zgodba, njegova opažanja, čemu se čudi in kaj se mu zdi samoumevno, so le zgodbena raven pripovedi. Izhodišče romana je situacija človeka med kladivom modernih časov in nakovalom tradicionalnih vrednot in prav ta velika menjava, ki skoraj nikoli ni miren prehod, pač pa je rajši trk, prelom ali celo konflikt, je njegova poglavitna tema. Lahko bi šlo za katerikoli s spremembami zaznamovan čas ali prostor. Vzorec je isti: posameznik doživlja enake tragikomične situacije, birokracija je enako kafkovska, tekanje za »napredkom« enako brezglavo, občutenje sveta enako absurdno. Avtor ni zavezan ne staremu ne novemu, ne »navija« za nobeno stran, pač pa v jezikovno bogatih slikah – kdaj iskrivo, kdaj nostalgično – duhovito in blago ironično razgrinja obe. Prevajalka: Mojca Kranjc