Srednja leta

Opis

Aleš Mustar svojo drugo pesniško zbirko odpre z verzi »Il faut cultiver notre jardin,/ bi rada rekla mati, / a se nikoli ni naučila francosko,« z verzi, ki očrtajo polje njegovega tokratnega pesniškega izrekanja. Srednja leta so dokument napora, da bi si subjekt in liki, ki jih srečamo v pesmih, izborili pravico do mirnega kotička v svetu, intimnega prostora svobode, kar pa jim vedno znova spodleti – ali zaradi neznanja francoščine ali zaradi bolezni ali zaradi pritiska let in tradicije ali, če ne predvsem, zaradi sveta, ki postaja vse bolj »nenormalen« (Ob Ljubljanici). In vendar Mustarjeva poezija ni žalostinka za minulim svetom, čeprav se njegovih novih pesmi pogosto drži pridih nostalgije in melanholije, ki pa nikoli, in to je treba poudariti, ne ostajata nereflektirani, ampak je tako rekoč nujnost, izvirajoča iz razlike, ki se na motivni ravni lahko kaže kot razlika med bogatimi in revnimi, begunci in turisti, zdravim in bolnim telesom, spomini in sedanjostjo, na ravni ureditve pa kot razlika med Tu in Tam, kot se imenujeta prva dva razdelka v knjigi, ter med tuzemskim in Nikjer, kot je naslov zadnjemu razdelku.