Opis

V knjigi Monopoli avtorja želita pokazati, da medijska lastništva niso le akademska razprava, ki z medijsko prakso nima nobenega stika. Predstavljata različne, bolj ali manj uspešne modele, ki niso popolni, vseeno pa zmorejo preprečiti marsikatero sporno delovanje, saj v ozadju sprejetih zakonov tlita politična volja in zavest, da ne »država« ne »trg« nista najboljša regulatorja medijskega področja. Ti modeli nam tudi pokažejo, da je mogoče zaznati celo tako neoprijemljiv pojem, kot je »medijski pluralizem«. Ker je posledice koncentracije že v gospodarstvu težko napovedati, ostaja tudi lastništvo medijskih ustanov tema, s katero se ukvarjajo zlasti medijski teoretiki. Opozarjanja na nevarnosti, ki jih lahko prinesejo prikrito lastištvo ali očitna, pogosto legalna koncentracija lastništva v medijih, se hitro umaknejo zahtevam po očitnih in nespornih dokazih za zlorabe lastniškega položaja, predvsem konkretnega vpliva na delo novinarjev, denimo izvajanja cenzure nad njihovimi prispevki. Ta pogled je, čeprav mu težko utemeljeno nasprotujemo, sporen, saj ne upošteva razlike med močjo kot zmožnostjo delovanja in dejanskim izvajanjem moči. Potreba po »dokazih« za zlorabe takšne lastniške moči zlahka pripelje do pretirano poenostavljenih pristopov, zato imetniki medijske moči, pogosto pod preobleko liberalnega pogleda na trg, zmanjšujejo pomen lastništva in odgovornost prelagajo na vsebinski del (novinarje) in trg (oglaševalce).

K takemu odnosu medijske koncentracije so precej pripomogli tudi njeni kritiki, saj so redko znali opozoriti na protislovne in hromeče nagibe množičnih medijev, ki temeljijo na trgu, in na razraščanje tržne cenzure. Podobno neprepričljivi so bili v poskusih, da bi model netržnih medijev jasno utemeljili proti njegovim nasprotnikom. V zadnjih letih se je evropska medijska politika ironična, a ne tudi nepričakovano, spremenila. Ker globalna gospodarska integracija vse bolj slabi pomen državnih mej in gospodarski vpliv nacionalnih držav, so začele države krepiti položaj »domačih« medijskih podjetij. Posledici tega dogajanja sta dve. Prvič: države so postale strpnejše do pojava medijske koncentracije, prevladujoča medijska podjetja so povečala tržni delež, število organizacij za nadzor medijev pa se je zmanjšalo. Drugič: odpor proti mednarodnemu nadzoru medijske koncentracije se je povečal. Knjiga metodološko sledi podobnim raziskavam najbolj znanih avtorjev na tem področju: R. Bagdikiana, R. McChesneya in D. Algerja. Naredi še korak naprej, saj pokaže, kakšne posledice ima koncentracija na medijske vsebine oziroma kako se koncentracija lastništva spreminja v koncentracijo mnenj. Primeri medijske koncentracije v Italiji, Veliki Britaniji, Franciji in ZDA kažejo, da je medijska moč predvsem politična moč.