Opis

"Bistvo kvalitete, zanimivosti, posebnosti, skratka odličnosti Kastracijskih strojev zajema sintagma devetdeseta leta. Knjiga govori o umetniški ustvarjalnosti, pretežno prav o gledališču v zadnjem desetletju 20. stoletja, in sicer o uprizoritvah predvsem tistih gledališčnikov, ki so doma in v svetu dali s svojimi interpretacijami in koncepti temeljne inovativne značilnosti. To je knjiga pričevanj o desetletju, ki je v umetnosti naredilo zelo opazen obrat iz modernizma v postmodernizem, a je tudi že iskanje novih poti iz njega, in - kar je posebej opazno in dragoceno - v tem obratu je vsebovana tudi avtorefleksija, kajti avtorja nista le premišljevalca, teatrologa, marveč sta bila prav tako ves čas aktivna soudeleženca. Iz te avtorefleksije sledi ne le bogat takorekoč generacijski izpovedni podton, ki je lahko za bralce posebej zanimiv, marveč tudi enkraten dokumentacijski material. Pri tej dokumentarnosti je treba poudariti, da sta bila pisca zelo nazorna, plastična, s podatki in opisi natančna in zelo bistrovidna popisovalca dolge vrste za devetdeseta leta skoraj vseh ključnih slovenskih in tudi nemalo tujih uprizoritev (od Zahodne Evrope in Skandinavije, do Amerike in Japonske).

Kot osredotočena v svoje obdobje in za to obdobje specifično umetniško interpretiranje življenja, družbe, stanja sveta, je ta knjiga do zdaj edina, ki odpira vpogled v ustvarjanje zdaj vse pomembnejše generacije mlajših slovenskih gledališčnikov. In kar utegne biti za splošno bralstvo najzgovornejše - sodobno slovensko gledališko produkcijo umešča v sodobne svetovne gledališke ustvarjalne kontekste z dokumentacijsko in interpretacijsko samoumevnostjo, ki jo mirno, upravičljivo in dokazljivo lahko razumemo tudi kot kozmopolitsko samozavest. S tem pluralom je tako opozorjeno na še eno odličnost Kastracijskih strojev: da avtorja opisujeta, analizirata in utemeljujeta ustvarjalno pluralnost v slovenski gledališki produkciji devetdesetih kot nekaj samo po sebi umevnega."

Veno Taufer