Opis

Če je bila knjiga Dramaturške replike (Knjižnica MGL, 1991), teoretski prvenec Blaža Lukana, zasidrana v (praktični) dramaturgiji, četudi je bila ta ves čas prežeta z izrazito osebnim, esejističnim koloritom avtorja, je njena naslednica Dramaturške figure (1998) svojemu personalnemu aspektu poskušala priskrbeti trdnejše teoretske temelje. KnjigaDramaturške figure je v resnici biografska epizoda misleca in gledalca različnih uprizoritvenih form, njegova glavna preokupacija je podeljevanje imen, figur, primernic tistemu, kar je na odru vznikalo kot Realno. Tudi sam avtor priznava, da so Dramaturške figure manj odvisne od prakse, saj se je v obdobju njihovega nastajanja vse močneje uveljavljal kot eden osrednjih domačih gledaliških kritikov in esejsitov. Knjiga je razdeljena v tri dele: poglavja Platoji, Modeli in Figure.Dramaturške figure so 'tranzicijska knjiga' tako za Lukana kot za gledališko okolje, v katerem je nastala. Pri Lukanu gre za 'osamosvajanje' pozicije v dialogu z ustvarjalci in njihovim delom, kar je najbolj razvidno iz zadnjega dela knjige. Lukanova posebnost je, za razliko od 'tde teorije', ki prevladuje v Sloveniji zadnjih desetih let in ki se je še posebej profilirala znotraj polja filma, 'mehkost' njegovega pristopa … Lukanov diskurz je diskurz dramaturga, ki je izstopil iz gledališkega stroja, da bi se z njim še bolj intenzivno spopadel.