Kako misliti partizansko umetnost?

Opis

Knjiga ni zasnovana kot še en pregled partizanske umetnosti, ampak se sprašuje o tem, kako nam umetnost, ki je nastala v revolucionarnem kontekstu slovenskega NOB, omogoča refleksijo o temeljnem razmerju med umetnostjo in političnim – in kako nam lahko nenazadnje pomaga tudi h kritični refleksiji sodobnih umetnostnih praks, ki se opredeljujejo kot politične. Razprava se posebej osredotoča na notranje napetosti in protislovja partizanskih umetnostnih praks, ki so bila kot taka reflektirana že včasu NOB: na problematizacijo institucije umetnosti, ki jo je pogojeval nastanek množične anonimne umetnostne produkcije, povezan s konceptom kulturne revolucije, na napetost med »avantgardističnimi« tendencami in »ljudskostjo«, na refleksijo razmerja med »čisto« in »politično« umetnostjo itn. Avtor se ukvarja predsem z besedno umetnostjo, v kateri so se te napetosti najbolj kazale, upošteva pa tudi druga področja, pri čemer enakovredno obravnava »klasična« dela (Župančič, Kajuh idr.) in primere anonimne produkcije. Knjiga ima obširne opombe, v katerih so navedeni tudi daljši odlomki javnosti doslej neznanega gradiva. V prilogi pa sta prvič objavljena zapisnika dveh članskih sestankov Slovenskega umetniškega kluba v Črnomlju leta 1944.