Opis

Antonio Živkovič je fotograf industrijske kulture. Njegove fotografije so spomin na razkrajajoče se urbano okolje, so prizorišča propadajočih industrijskih objektov Trbovelj, kraja, kjer je preživel otroštvo. Usode ljudi lahko le slutimo, saj se avtor striktno izogiba podob posameznikov mogoče tudi zato, da laže prestopimo v njegov osebni svet, da laže razumemo njegovo izpoved. Njegov poetični jezik je le toliko močan, da nam še vedno dovoljuje dojemanje socialnih stisk, ki jih je Trboveljčanom prineslo zapiranje rudnika, propad številnih tovarn in s tem tudi izguba številnih delovnih mest. Avtor si ne prizadeva, vsaj tako meni Brane Kovič, "da bi karkoli olepšal ali idealiziral, prav tako mu ni do tega, da bi stvar predstavil v negativni luči". Reči bi bilo mogoče, da so Živkovičeve fotografije zelo realne, mogoče celo brez sentimentalnosti, na vsak način pa so obarvane z ravno pravšnjo mero nostalgije.