Trojanke ; Andromaha

Opis

Knjiga prinaša drugi prevod Evripidove tragedije Trojanke in prvi prevod njegove Andromahe. Obe tragediji sta nastali v času peloponeške vojne, obe črpata iz epske tradicije in opisujeta dogodke po trojanski vojni. Andromaha prikazuje spopad dveh žensk za ohranitev položaja v moževi hiši nekaj let po trojanski vojni, Trojanke pa so postavljene v tabor trojanskih ujetnic kmalu po padcu Troje. Očetje, soprogi in sinovi so mrtvi, ženske – Hekaba, Kasandra, Andromaha in Helena – pa druga za drugo, z žalostinkami na ustih, odhajajo v (spolno) suženjstvo; Andromahi v obeh tragedijah iz naročja iztrgajo sina in obe tragediji se zaključita s pokopom vnuka. V 20. stoletju so bile protivojne interpretacije in priredbe Trojank redne gostje gledaliških odrov po vsem svetu, čeprav mnogi sodobni raziskovalci poudarjajo, da v družbenopolitičnem kontekstu atenskega gledališča, kjer je šlo predvsem za politično propagando, ne moremo govoriti o mirovništvu ne o kakršnikoli podobni družbenopolitični kritiki. A tovrstne diametralno nasprotujoče si interpretacije avtorjevega namena in sporočila so povsem v skladu z lekcijo, ki smo se jo naučili v stoletju totalitarnih režimov – večja kot je kontrola in ostrejša kot je cenzura, glasnejše so tišine in zgovornejše so besede. Hkrati pa se zdi, da gre v obeh tragedijah za preprost konflikt med moškimi predstavami o idealni ženski, ki ga zagovarjata Hekaba in Andromaha, ter popolnim nasprotjem tega ideala, Heleno in Hermiono. Še več – da sta obe nasprotji le dve plati ene medalje – večne moške fantazme o ženski, ki je žena in ljubica, kurba in svetnica, mati in prasica.