Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju

Izposodi si

Opis

Med vsemi jugoslovanskimi arhitekti, ki so v času pred drugo svetovno vojno delali v Le Corbusierovem ateljeju na Rue de Sèvres 35 v Parizu, je bilo največ slovenskih, kar deset od sedemnajstih, med njimi je bila večina Plečnikovih študentov, sedem od desetih. To so bili Miroslav Oražem, Milan Sever, Hrvoje Brnčić, Marjan Tepina, Jovan Krunić, Edvard Ravnikar in Marko Župančič, v ateljeju pa so bili od Slovencev še Feri Novak, Janko Bleiweis in Fran Tavčar. Hrvaških arhitektov je bilo v ateljeju pet, Zvonimir Kavurić, Ernest Weissmann, Juraj Neidhardt, Ksenija Grisogono in Krsto Filipović, srbska pa dva, Milorad Pantović in Branko Petričić, če plečnikovca Jovana Krunića prištejemo k Slovencem. Temeljni vzrok za to, da se je na izpopolnjevanje v Le Corbusierov atelje v Parizu odpravilo toliko Plečnikovih študentov, je iskati v nazorih njihovega profesorja. V funkcionalizem usmerjeni Plečnikovi študenti so se prav zaradi sodelovanja z arhitektom Le Corbusierom takoj po drugi svetovni vojni uveljavili in dobili pomembne naloge pri obnovi porušene domovine (Tepina, Ravnikar, Sever, Župančič). Povezave slovenskih arhitektov z drugimi, kot so denimo E. Weissmann, J. Neidhardt, Geörgy Kepes, Charlotte Perriand, Willy Valeke, Alfred Roth, J. L. Sert, Kunio Maekava, Junzo Sakakura, Max Bill, Ejnar Borg, Tage Nielsen, Jean Prouvé in drugi, s katerimi so se (ne)posredno seznanili v Le Corbusierovem ateljeju, so jim v nadaljevanju kariere koristile in jim širile obzorja. Če na koncu seštejemo Plečnikov arhitekturni vpliv v prvi polovici in Ravnikarjev pomen v drugi polovici 20. stoletja v Jugoslaviji, lahko z gotovostjo trdimo, da je bila slovenska arhitekturna scena 20. stoletja na prostoru nekdanje države daleč najizrazitejša.

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena