Pod tisto celino

Opis

Vi

„nič mi ne bi moglo biti bolj tuje, / kot je morilec,“ zapiše v eni od pesmi svoje tretje zbirke Gašper Malej, pesnik, ki je v slovensko poezijo že vstopil samosvoje, tuj prevladujoči (nasilni) matrici slovenskega pesniškega imaginarija, tuj matrici delovanja družbe, ki se boji drugačnih in po eni strani z brcami izganja šibke, nevidne, pomoči potrebne, po drugi pa se klanja, celo naslaja ob zločincih, morilcih, plenilcih, grabežljivcih, ki so tako zelo opustošili naš družbeni prostor in čas ter se polastili drugih življenj. Malejeve koordinate so že od prve zbirke v marsičem drugačne, obenem pa konsistentne in konstantne skozi vso njegovo pisavo: nežnost, nenasilje do simbolnih imaginarijev, upor zoper zločinski družbeni konsenz, vztrajanje pri negotovosti glasu in zaveza bodočim, drugačnim (suverenim, vključujočim …) pesniškim (družbenim, ljubezenskim ...) načinom prebivanja. Vsi ti procesi so v napetem razmerju do trenutne družbene realnosti, do njene travmatiziranosti, do amnezije žensk, in čeprav pesmi morda niso eksplicitno družbeno angažirane, so pa zato zavezujoče etične ‒ v jeziku, glasu, habitusu. Najbolj neposredno lahko etičnost (odločnost, pogum, nekompromisnost) Malejeve poezije zaznam v verzu „zavrniti sibirsko vzgojo. dresuro za smrt.“ In prav besedi „težko je“, ki ta imperativ uvajata, ga pomembno osvetlita, osvetlita izhodišče. Prvi verzi zbirke se namreč glasijo: „iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani.“ Malej se zaveda, da se glas ne oglasi sam po sebi, da ga je treba „iztrgati“ iz kontaminiranega družbenega konteksta (koncepta „sebe“), napraviti rez, razmejiti in diferencirati pojave („najprej bi rad razmejil glasove. / zavojevalca od žrtve, / lastnika od polaščenega, / krivca od krvnika.“). Posledici tega reza sta vsaj dve: prvič, izolacija, izstop iz znanega, a nasilnega, in drugič, negotovost neznanega, (še) ne določenega, ki se ne polašča bralkinega/bralčevega predstavnega sveta, ampak vabi k dialogu: vsa temačnost, neoblikovanost, negotovost, celo strah in tesnoba, pa tudi slutnja in pričakovanje svita služijo nežnemu, subtilnemu in sublimnemu približevanju bralcu/bralki – dotiku v jeziku. Morda se tudi zato zbirka Pod tisto celino zaključi z navezavo na podobje prve (Otok, slutnje, poljub) ‒ celina se poveže z otokom, odpre se prostor nove možnosti, izbruha (avtentičnosti?): „pod tisto celino je prostor, kjer se zgodi ukinitev naključnosti. po naključju. in ni edini. pogled skozi / mreže pokaže, da se resnobnost taja. med vulkanskim skalovjem se tudi izkušnja sestavi. bobnenje / vzpostavi razdaljo do zamaknjenosti. nikoli več drugje, prav tu čakati na izbruh.“

Barbara Korun