Opis

Heglova delo Znanost logike, ki je v treh delih izšlo v letih 1812 do 1816, sodi med najpomembnejša dela v zgodovini filozofije. V njej si Hegel zastavi maksimalno nalogo: na imanenten način izpeljati vse miselne strukture, ki naj bi bile hkrati strukture bivajočega samega, in tako po Aristotelu podati drugačno utemeljitev logike. Potem ko je v Nauku o biti najprej obravnaval kategorije neposrednosti in nato v Nauku o pojmu refleksijske kategorije (ki skupaj zajemajo polje nekdanje metafizike), se v tretji knjigi Nauk o pojmu ukvarja s kategorijami mišljenja v ožjem pomenu. Te kategorije vključujejo pojme pojma, sodbe in sklepanja, kategorije objektivnosti in nazadnje idejo. Toliko Nauk o pojmu vsaj predmetno deloma ustreza vsebini tradicionalne logike. Vendar je Heglov zastavek veliko bolj fundamentalen: njegov pojem vsebuje lastno produktivnost in je še najbliže tistemu, kar je pri Kantu označevala izvorna enotnost apercepcije. Nauk o pojmu je tako nazadnje poskus uma, da poda zadnjo utemeljitev samega polja racionalnosti. S prevodom Subjektivne logike ali Nauka o pojmu se po petindvajsetih letih zaključuje projekt prevajanja Heglove Znanosti logike.