Opis

O tej najbolj totalitaristični, najbolj zaprti, najbolj mračnjaški državi in največji teptalki človekovih pravic na svetu, kot jo imenuje politolog Bogomil Ferfila, smo že veliko brali in slišali, vendar o življenju njenih prebivalcev nimamo prave – kaj prave, nikakršne predstave. Medijska poročila o Severni Koreji govorijo o zatiralskem političnem režimu, ki počne nore, krute, nepredstavljive reči, a kaj vse to pomeni za posameznika, ne vemo, to je za nas drug svet, v katerega se ne znamo in niti ne poskušamo vživeti. Tako kot večina Severnih Korejcev za svojimi nepredušno zaprtimi mejami, brez možnosti kakršnegakoli stika z zunanjim svetom, sploh nima predstave, kako drugačno je lahko življenje … Osebna zgodba pa je nekaj drugega. Potegne te vase, v njej začutiš živega človeka, njegov svet postane tudi tvoj svet – to je moč literature. Obtožba prinaša sedem bolečih, krutih osebnih zgodb ljudi iz različnih družbenih okolij: pripoved o zvesti partijki, katere bolni otročiček neutolažljivo joče ob pogledu na velikanska portreta Marxa in Kim Il Sunga na trgu pred oknom, zaradi česar jo obtožijo protirevolucionarne vzgoje in vso družino izženejo iz Pjongjanga; o ženi, ki strada in molči o spolni zlorabi partijskega vodje, da bi njen mož lahko napredoval v službi; o človeku, ki zaradi politične neprimernosti ne more obiskati bolne matere v drugem kraju (za vsako potovanje je potrebno dovoljenje, tudi znotraj države) … Vsem protagonistom je skupno dvoje: v začetku neomajna vera v sistem in dobroto Velikega vodje in pozneje grenko razočaranje ob spoznanju, da so bile vse obljube njihovih voditeljev laž, vsi upi jalovi in ves trud zaman, saj je država v svojem bistvu nečloveška in sovražna.