Goriška - od zadnjih goriških grofov do habsburške dežele

Izposodi si

Opis

Ključna ločnica za Goriško je leto 1500, v katerem je umrl zadnji goriški grof Leonhard in se je za njegovega dediča razglasil Maksimilijan Habsburški. Wormski mir (1521) je po dolgotrajni habsburško-beneški vojni Habsburžanom zagotovil konsolidacijo oblasti v novo pridobljeni grofiji, ki so ji nato vladali do 1918. Pri tem je mišljen le južni del grofovih posesti, se pravi Notranja grofija s središčem v Gorici, ki je bila osnova za oblikovanje habsburške dedne dežele Goriške oziroma Goriško-Gradiščanske. Upad moči goriških grofov v poznem srednjem veku odseva tudi v izgubi nekaterih deželnoknežjih gospostev na jugu. Grofu Leonhardu so v zadnjih desetletjih 15. stoletja ob Soči in na Krasu ostala tri ključna središča Notranje grofije – poleg osrednjega goriškega gospostva z gastaldijo Krmin še gospostvi Rihemberk in Švarcenek. Oblikovanje dežele iz teritorialnega zemljiškega gospostva v Gorici je botrovalo nekaterim posebnostim v razvoju grofije. Grof je obvladoval ključne vzvode oblasti v deželi in ob majhnem številu deželnega plemstva so se le maloštevilni lahko ponašali z viteškim nazivom. Ob prevladi deželnoknežjega premoženja se v 15. stoletju deželni stanovi še niso mogli v polnosti razviti. Beneška zasedba kneževine oglejskega patriarha leta 1420 je prepad pri ločevanju med »italskim« patriarhatom in »germansko« grofijo poglobila. Goriško plemstvo je sicer že zgodaj stopalo v službo Habsburžanov in si s tem pripravilo dobro izhodišče za družbeni vzpon po habsburški pridobitvi dežele.

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena