Opis

Andrej Nikolaidis, 1974, črnogorski avtor, begunec iz Bosne, vodilni član skupine literatov in intelektualcev, ki je poskrbela za preporod ali, natančneje, porod sodobne črnogorske literature (pred Andrejem Nikolaidisom, Balšo Brkovićem, Ognjenom Spahićem in drugimi ni bilo, po Njegošu, nikogar), dovod sveže misli in prelom s tradicijo – tako v literaturi kot na političnem parketu skozi javna izrekanja. Avtorjevo brezkompromisno ubesedovanje stvarnosti (Foucaultova 'parezija' oz. neposredni govor), je pri njegovih sodržavljanih in drugih 'razžaljenih posameznikih' povzročilo odzive, zaradi katerih se je Nikolaidis nemalokrat znašel v središču škandalov, v medijskih gonjah ali na sodišču. Že ob prevodu Mimesisa (Beletrina, 2007) je dejal, da ga izredno zanima, kakšna bo recepcija njegove literature pri nas, ki nismo toliko obremenjeni s politično situacijo nekdanje Jugoslavije. Od tedaj so bili njegovi romani prevedeni v številne evropske jezike, bralci prevodov pa mu (za zdaj), kljub temu, da je nabrušen tudi v odnosu do Evrope in njenih zakonov in etike, še ne pošiljajo smrtnih groženj. Za svoje delo je Nikolaidis prejel skoraj vsa vidnejša priznanja doma in po svetu. Madžarski stavek (Madžarska rečenica, 2016) je bil okronan s priznanjem Meše Selimovića za najboljši roman na področju nekdanje Jugoslavije, ob prejemu nagrade septembra lani v Tuzli pa je Nikolaidis med drugim povedal: »Moji niso tisti, ki ustvarjajo zgodovino, moji so tisti, ki zgodovino trpijo, moji ne nizajo zmag, moji zmago definirajo kot preživeli poraz. Moji so me naučili, da je treba, kadar te svet boža, kot danes mene, hitro teči in najti zavetje pred tistim, kar bo svet v naslednjem trenutku poslal nadte.«