Ojdip v Kolonu

Opis

Zbornik Ojdip v Kolonu (Problemi, št. 1-2/2018; avtorji: Hes, Vidal-Naquet, Weber, Felman, Zupančič in Dolar) je v celoti posvečen tretji Sofoklovi drami iz tebanskega ciklusa Ojdip v Kolonu. Če spadata tragediji Kralj Ojdip in Antigona v vsako splošno izobrazbo in med najbolj slavljene dokumente evropske kulture, pa se zdi, da je Ojdipa v Kolonu doletela svojevrstna amnezija. A nemara se prav tu skriva ključ za tistega razvpitega in splošno znanega Ojdipa.

Freud je razvpito antično zgodbo (o mitskem junaku, ki je ubil očeta in se poročil s svojo materjo) postavil kot model, kot ključ do nezavedne želje, kot skrivno in potlačeno usodo slehernika – vsi naj bi bili potihoma mali Ojdipi. Psihoanaliza nasploh je videti kot spektakularna promocija antične zgodbe v modernih časih, ponujeni okvir človeške usode, in to do te mere, da ena najbolj razvpitih kritik psihoanalize nosi preprosti naslov Anti-Ojdip.

Na tako razumljenega Ojdipa so letele številne kritike. Njihova ost je bila najpogosteje preprosta podmena, da predstavlja Ojdip redukcijo želje na neko trikotno družinsko situacijo, torej na »familializem«, kjer da je vsa mnogolikost, produktivnost in heterogenost človeške želje uokvirjena z družino kot njeno zadnjo resnico. Le kaj bi človek hotel drugega kot ubiti očeta in spati z materjo. A ta tarča je slabo postavljena, kritika pa je v veliki večini letela na karikaturo Ojdipa, zanemarjujoč kompleksno strukturo, ki ponuja še vse kaj drugega. Ojdipski dispozitiv ima drugačen vhod in drugačen izhod, in predvsem zaradi zelo drugačnega izhoda je ključno, da vztrajamo pri Ojdipu v Kolonu, ne le pri razvpiti zgodbi o očetomoru in incestu. Jacques Lacan je postavil tezo, da je vsekakor treba seči onkraj Ojdipa, a onkraj Ojdipa je prav Ojdip v Kolonu, svojevrstni anti-Ojdip.