Erazem Predjamski

Opis

Viteška pripoved o slovenskem Robinu Hoodu Predjamski grad je kot največji jamski grad na svetu danes vpisan v Guinessovo knjigo rekordov. Kot eden najskrivnostnejših gradov je z obzidano jamo predstavljal varno zatočišče ljudem že pred osemsto leti. Med obleganjem v 15. stoletju je ponudil pribežališče tudi svojemu najslavnejšemu lastniku, Erazmu Predjamskemu. Zgodbo o najznamenitejšem slovenskemu vitezu je ob opisu gradu Jama predstavil že Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689); povest Erazem iz jame Franca Malavašiča (1845) pa je celo prva izvirna daljša zgodovinska pripoved. Slednja je bila tudi vsebinska osnova za nastanek prebujene legende, ki je nagovorila avtorico in ilustratorko Nejko Selišnik. Slovenci imamo bogato ljudsko izročilo, ki je s prehajanjem iz roda v rod posredovalo tudi pomembne etične in moralne nauke ter tako vplivalo na oblikovanje narodnega značaja. S Predjamskim gradom je neločljivo povezana zgodba o Erazmu Predjamskem iz družine Lueg (Luegerjev), deželnoknežjih fevdnikov in vitezov. Tudi pri nas je torej cvetela viteška kultura, ki je rodila tudi nekaj junakov, izkušenih bojevnikov, ki so bili plemeniti, neustrašni, predvsem pa zvesti kot prijatelji. Med njimi je Erazem Predjamski oz. Jamski med najbolj poznanimi, resnična zgodovinska oseba, stric (Erazmova sestra Doroteja je bila mati) kasnejšega ljubljanskega knezoškofa Krištofa barona Ravbarja (1478–1536). Njegovo življenje pa so zgodbe skozi izročilo predstavljale v marsičem zelo različno, celo nasprotujoče.