Opis

V knjigi Zdeňke Kalnicke, profesorice filozofije na oddelku za filozofijo Univerze v Ostravi, se srečujeta dve razpravi, ki sta nastajali ločeno, ločena je bila tudi njuna pot do revijalne objave. A vendar se (ravno v tej knjigi) kaže, kako zelo sodita skupaj in zajemata isti problem: prevpraševanje filozofije o sami sebi, ne da bi zapustili njen pristan. Avtorica je namreč izpostavila dva zorna kota – (1) (družbeno)spolskost kot strukturni (s tem tudi konstitutivni) dejavnik same filozofije in (2) pomen metafore/domišljije z vidika epistemološko-ontoloških razsežnosti in zmogljivosti filozofije –, čeprav se je na koncu izkazalo, da gre za vzajemno povezana vidika iste zgodbe. Govorimo o iskrenem (samo)premišljevanju samega temelja filozofskega delovanja, o naravi člo - vekove filozofske navzočnosti v tem svetu, ki se ji ne mo - re, noče, a niti ne sme odreči. Predstavlja namreč tisto, kar nas (pri)pelje do bivanjskega uvida, da lahko kljub njegovemu nenehnemu izmikanju – ali naravnost spodbijanju – ugledamo smisel človeškega obstoja v svetu.