Dihati moraš, to je vsa skrivnost

Izposodi si

Opis

odobno škotsko prozo smo v slovenščini v zadnjih letih spoznavali predvsem preko del Irvinea Welsha – preko njegovih robatih heteroseksualnih moških, zvečine iz škotskega urbanega delavskega okolja, in bravuroznih jezikovnih pustolovščin onkraj roba standardne angleščine. Toda homogenost novega škotskega pisanja, v katerem naj bi prevladovale moške vrednote in predstavitve, je slepilo. Škotska fizična in duhovna geografija je namreč veliko bolj raznolika, kar že od konca osemdesetih let prepričljivo dokazujejo prav objave dveh romanov in dveh zbirk kratkih zgodb Janice Galloway, rojene leta 1956 v Ardrossanu na zahodni škotski obali. Pisateljica svojo izrazno moč v veliki meri tudi v romanu Dihati moraš, to je vsa skrivnost (1989) črpa iz škotske represivnosti, kalvinizma, nemožatosti izražanja čustev, različnih nestrpnosti in rahlo surrealističnih pasti, ki jih njenim junakinjam nastavlja obvladovanje lastne telesnosti in vsakdanje predmetnosti. Ob tem pa ne smemo pozabiti na mestoma zlovešče temačen keltski humor, zmožnost samoironije in parodičnost, ki prežemajo njeno pisanje. Vse to najdemo tudi na oblikovni ravni v pisateljičinem poigravanju z različnimi besedilnimi tipi. Zato Škotska Janice Galloway ni romantizirana pokrajina, po kateri bi se sprehajali v kilte odeti keltski lepotci, marveč je urbanizirana, puščobna pokrajina predmestij in grdih stanovanjskih naselij, v katerih vladata odtujenost in strašljivo neučinkovita birokracija. Prav s tem pisateljica presega okvire škotskega okolja, saj so ti kraji dovolj tipični, da v njih prepoznamo ne samo krizo (post)torijevske Velike Britanije, ampak krizo zahodne poznokapitalistične družbe nasploh. In njene ženske se v njej ne počutijo doma.

Beletrina

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena