Opis

Zdravnik srednjih let, poročen z nadarjeno znanstvenico bolj zaradi želje po družbenem ugledu kot iz ljubezni, se zaljubi v psihično nestabilno 30 let mlajšo pacientko in se z njo zaplete v nenavaden odnos. Najgloblja metafora za njegovo življenje je morda zadnji stavek romana, ko umira v gorah Afganistana: "Na njegove mrtve roke je padala senca glave." Ta senca je bila domišljija ljubezni, spočeta v njegovi glavi, ljubezen kot ideja, ne kot čustvo, zaradi katerega bi bil sposoben tudi kaj žrtvovati, vsaj delček samega sebe; ljubezen kot prenosljiva, drugim ciljem zasužnjena misel, zaradi česar so njegove roke ostale »mrtve«, nesposobne ljubezni ustreznih dejanj. Smo sposobni prave ljubezni, se pravi čustva, ki ne bi izbiralo samo iz želje po občutku varnosti, iz potrebe, da »imamo ljubezen«? Roman prikazuje ljubezen kot slepilo in samoslepilo, ki nas vse prepogosto prikrajša za pristno življenje.