Moje življenje, moje delovanje

Opis

Pričevanje o pogumu in empatiji ženske Zapisi pediatrinje, otroške psihiatrinje, humanitarke dr. Anice Mikuš Kos (1935) z delovnim naslovom Moje življenje, moje delovanje so pričevanje o pogumu in empatiji ženske, ki se je posvetila otrokom in družinam v stiski, sprva kot zdravnica, specialistka, kot direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, v obdobju balkanskih vojn pa otrokom beguncem iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine, in ki je svoje znanje in zamisli o psihosocialni pomoči otrokom, žrtvam vojnega in povojnega nasilja, s seminarji ponesla na krizna območja: na Kosovo, v Čečenijo, Ingušetijo, Severno Osetijo, Moldavijo, Afganistan, Pakistan in Belorusijo. Z mentalnohigienskimi timi je zlasti ob sodelovanju učiteljev, ki so »poleg družine del otrokove naravne mreže«, odkrivala načine za strokovno pomoč pri psihičnem okrevanju travmatiziranih otrok. Zato je njena pripoved prepletena z ljubeznivimi, živimi orisi požrtvovalnih učiteljic in učiteljev od Kosova do Severnega Kavkaza, pa tudi drugih humanitarnih sodelavcev, celo šoferjev, ki so jo vozili po nevarnih območjih. Kot direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše se je ob prihodu beguncev v Slovenijo zavedla možnosti, da pridobi zanje pomoč na državni in mednarodni ravni. Svoje delo z izjemno energijo še vedno nadaljuje v okviru Slovenske filantropije. Ob koncu knjige v krajšem življenjepisnem poglavju odkriva razloge za lastno humanitarno delovanje. Kot otrok je občutila vojno, videla grozote, a srečala tudi nesebične ljudi, ki so ji pomagali preživeti in zaživeti polno, bogato življenje, ki nam ga inteligentno, pretresljivo, mestoma duhovito razkriva med vrsticami svoje pripovedi.