Delta

Opis

Po eni izmed mnogih definicij je poezija dihanje. Na poti iz pljuč zračni tok steče prek glasilk in skozi ustno votlino. Z vklapljanjem in izklapljanjem glasilk, ustvarjanjem zapor in pripor na poti izdihnjenega zraka tvorimo množico glasov, nekateri teh glasov so glasovi naravnih človeških jezikov. Poezija povečini jemlje za svoje gradnike prav elemente naravnega človeškega jezika. V tem smislu je poezija stvar telesnega, torej ni le valeryjevski, temveč tudi fizični ples. Zdi se mi, da pesmi Kaje Teržan, zbrane v pričujoči zbirki, to potrjujejo. Njena poezija ni lahka za branje. V njej je vse preveč prekinitev zračnega toka in s tem misli. Ples, ki ga pesnica, ki je tudi sama vrhunska plesalka, uprizarja na teh straneh, je vedno znova prekinjan – noga se opoteče, koleno klecne, roka, katere sunek naj bi pognal celotno telo v harmonično gibanje, pade iz ritma, obvisi v zraku. In vendar to ni zlomljeno, nesrečno telo. Ne, to telo je močno, ostro, zato nam neredko izriše pred očmi gibe, polne prefinjene ironije, tako da ne vemo, ali so prekinitve v gibanju nerodnost ali stvar namere. Verjetno so stvar slednjega, saj Teržan z vsako pesmijo dokazuje, da obvlada prostor pesmi, telo pesmi, jezik, in zato njene »nerodnosti« (zdaj namerno zapisane v narekovajih) kažejo onkraj zapisanih verzov – telo je v njenih pesmih tako po eni strani družbeno telo, po drugi strani pa tisto krhko predivo, ki nas drži – tako kot nas drži pesem – nad tišino. Da, kolikor je njen govor ekstatičen, lesketav, posut z drobnimi domislicami, logičnimi obrati, zaostrenimi mislimi, a tudi s plastičnimi podobami, ki dišijo s strani te knjige, toliko tudi s svojimi preskoki, prekinitvami, tropičji in pomišljaji priklicuje tišino.