Opis

Krškopoljski prašič Iskanje ostankov, ohranjanje in osvežitev pasme v letih 1990–2003 Pri Kmetijski založbi Slovenj Gradec je izšla knjiga »Krškopoljski prašič. Iskanje ostankov, ohranjanje in osvežitev pasme v letih 1990–2003.« Avtor je zasl. prof. dr. Andrej Šalehar, ki o pasmi krškopoljski prašič pripoveduje: Za krškopoljskega prašiča sem prvič slišal leta 1960 na predavanjih prof. Jelačina pri predmetu Živinoreja. V skripti je pasmo poimenoval krškopoljski – črnobeli slovenski in ob tem zapisal, da si ga v naših razmerah kmetje želijo. Pozneje sem o pasmi bral številne sestavke, ki sta jih objavljala predvsem prof. Eiselt in inž. Ferjan. Videl sem jih tudi na farmi Stična, kjer je bilo njihovo nekakšno zadnje urejeno zatočišče. Potem je nastopila doba dvajsetih let, ko je bila pasma brez rejske oskrbe in prepuščena sama sebi. Zakon o ukrepih v živinoreji (1978) pa je za plemenjake predpisal rejsko dokumentacijo kot pogoj za priznanje. Vse to in pospeševanje belih mesnatih pasem prašičev je razredčilo pasmo. V osemdesetih letih 20. stoletja smo tudi v Sloveniji tako kot v Evropi ter drugje po svetu izvajali prve ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti domačih živali. V letu 1990 smo pričeli načrtno iskati ostanke te pasme, jo pričeli ohranjati in rejsko oskrbovati. In prvo desetletje, do leta 2003, dela in ukrepov je predstavljeno v tej knjigi. Postavljeni so bili rejski temelji, ki so omogočili ohranitev pasme. Brez tega bi bila pasma sigurno izgubljena ali pretopljena, kar nakazujejo številni podatki, ki so predstavljeni v posameznih poglavjih. Krškopoljski prašiči so danes na splošno poznani doma in v tujini.