Zakon želje

Izposodi si

Opis

Ureditev Zakona želje - zgodbe je skrbno razvrstil avtor - se mi zdi zelo premišljena. Ob ključnosti zgodbe, ki knjigo začenja, so na pravih, to je pomenljivih, mestih, tudi druge. Zgodbe si sledijo po tematski in/ali motivni podobnosti (in ne po nastanku): Bližje inPreblizu skupaj popisujeta te in one strani bližin, Preblizu skupaj inTanko rdečo črto druži motiv črt (ki so v obeh primerih tudi metafore),Električno kitaro in Pismo očetu problematičen odnos med očetom in sinom, Pismo očetu in Norin obraz nekakšen vsemogočni kreator zgodb, Ne in Uradno verzijo skrajna zaostritev odnosov med njim in njo ... A še bolj zanesljivo kot te stične podobnosti deli knjigo na sklope različno "razpoloženje": začne se z nevtralnimi niansami (izčrpane eksistence, ki pa niso na koncu zgodb v nič slabšem položaju, kot so bile na začetku), počasi prehaja v črne, dokončne (Ne, Uradna verzija) ali drugače obupane poskuse (Pismo očetu), konča pa se pravzaprav precej spravljivo (Dan osamosvojitve, Še dobro). In tudi umestitev Površja na konec se zdi posebej pomenljiva: dogodku, ki pretrese temelje junakove eksistence, sledi radikalna sprememba (oziroma vsaj njena napoved), klasična akcija pravzaprav, ki je pri kratkozgodbarskih junakih nismo vajeni. Odprt konec je za zvrst kratke zgodbe res posebej značilen, vendar gre ponavadi za drugačno odprtost. Zgodba ostane odprta, ker razrešitev ni možna. Na koncuPovršja pa se odpira kar, dobesedno, vesolje (galaksije ...) možnosti. Nekaj je konkretiziranih: priče smo premirju med moškim in žensko in junakovemu spoznanju, da se obe strani bojujeta zato, ker sta ranljivi. (Zatorej pravi: "Ne boš me ...") In med drugim bo, pravi, povedal, kako se počuti. Bo torej junak vendarle povedal svojo zgodbo? V naslednji knjigi, seveda. (Iz spremne besede Petre Vidali)

Beletrina

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena