Opis

Znanstvenokritična izdaja, pripravila Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937), 28. redni ljubljanski škof, velja za enega najdejavnejših škofov v 550-letni zgodovini ljubljanske škofije in eno ključnih osebnosti svojega časa na Slovenskem. Svoje doživljanje skozi dvaintrideset let dolgo škofovsko pot je zaupal dnevniku in tako sijajno izpisal svoj duhovni avtoportret. Jeglič v dnevniku ni le natančen in obširen kronist dogodkov, temveč piše tudi o svojih razmišljanjih, načrtih, dilemah, stiskah, strahovih … Brez pretiravanja lahko ta impozanten dnevniški opus označimo za kulturni spomenik najvišje vrednosti, saj je izjemno pomemben tako kot temeljita kronika tistega časa kot tudi za razumevanje duhovne biti slovenskega naroda. Izjemna slovenska kronika prvih tridesetih let 20. stoletja »Sam sebi se zdim zapuščen. Nimam ga človeka za posvetovanje. /…/ Zato se le bolj v Boga obračam, pozdrav zjutraj pred tabernakljem in prosim, naj bi spoznal vse svoje dolžnosti, vse potrebe moje škofije in še dalje, ter po njih uravnal svoje korake.« To je leta 1922 zapisal v svoj dnevnik Anton Bonaventura Jeglič, osemindvajseti redni ljubljanski škof, ki velja za enega najdejavnejših škofov v 550-letni zgodovini ljubljanske škofije in eno ključnih osebnosti svojega časa na Slovenskem. Ni imel človeka, ki bi se mu lahko zaupal, zato pa je svoje doživljanje skozi vseh dvaintrideset let dolgo škofovsko pot zaupal svojem dnevniku, in tako sijajno izpisal svoj duhovni avtoportret. Jeglič v dnevniku ni le natančen in obširen kronist dogodkov, temveč piše tudi o svojih razmišljanjih, načrtih, dilemah, stiskah, strahovih in celo osebnih »dušnih skušnjavah«.