Pesem o vetru in mojem življenju

Opis

Pesniška zbirka Pesem o vetru in mojem življenju je antologija pesmi iz treh objavljenih zbirk enega najbolj mednarodno uveljavljenih brazilskih pesnikov srednje generacije, Narlana Matosa (Itaquara, Bahia, 1975). Matos je prvo pesniško zbirko (Dame in Gospodje: dani se!) objavil pri 21. letih in leta 1997 prejel nagrado fundacije Casa Jorge Amado. Tudi njegova druga knjiga poezije (V taboru senc) je leta 2000 osvojila nacionalno brazilsko nagrado za poezijo (Xerox Award) na Univerzitetnem festivalu literature. Leta 2002 se je na Univerzo v Iowi vpisal v program kreativnega pisanja kot štipendist programa International Visitors Leadership Program, kjer je bil njegov pesniški mentor nobelovec Derek Walcott. Matosovo zgodnjo poezijo so opazili pesniki Evgenij Jevtušenko, Robert Creeley, Laurence Ferlinghetti in Tomaž Šalamun, ki so močno zaznamovali njegovo pesniško ustvarjanje; z vsemi je v ustvarjalnem dialogu v času nastajanja zadnjih dveh zbirk sodeloval tako kot pesnik kot prevajalec. O njegovi poeziji je Creeley nekoč zapisal, da je kot »dih svežega zraka«, Šalamun pa »njegova poezija me žge.« Matosovo poezijo na eni strani zaznamujeta tropikalizem in latinsko-ameriška modernistična tradicija, a je njegovo pesniško govorico leta 2004 povsem prenovilo njegovo bivanje v Novi Mehiki (Albuquerque), ki mu je razkrilo neko drugo Ameriko: zbirka Elegija Novemu svetu je tako preplet zaznavanja drugega pola latinsko-ameriškega sveta: mehiške (čikanske) kulture, karibske Amerike, Amerike emigrantov in še vedno izjemno žive tradicije beatniške poezije. V njegovih verzih odmevajo neprestani dialogi z Robertom Creeleyjem in Ferlinghettijem ter obsežna korespondenca z Noamom Chomskym.