O pisanju zgodovine

Opis

Knjiga ob konkretnem zgodovinskem gradivu razvija problematiko epistemologije zgodovinopisja. V uvodu avtor postavi problematiko in predstavi izhodiščno tezo: epistemološka vprašanja se najbolje postavljajo in rešujejo ob prelomnih zgodovinskih dogajanjih. Preden se loti konkretnih analiz takih prelomnih zgodovinskih momentov, na podlagi opombeArnalda Momigliana o rimskem festivalu Luperkalije izdela logični model, ki ponazarja epistemološke dileme v zgodovinopisju. Prvi prelom, ki ga avtor obravnava, je prelom v estetskih praksah, do katerega je prišlo v naprednem in revolucionarnem umetnostnem ustvarjanju v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja na Slovenskem. Do preloma je prišlo zavestno, spremljale so ga zelo produktivne polemike. V nadaljevanju se avtor loti epistemoloških problemov zgodovine socializma. Tokrat ob kulturno-političnem prelomu, ki ga je prinesla revija Perspektive (šestdeseta leta), in ob pravno-političnem prelomu, ki se je zgodil s Krivičevim bojem za pravico do objave »za javnost pomembnih informacij in mnenj« (osemdeseta leta). S konceptualnim aparatom, izdelanim ob analizi konkretnih primerov zgodovinskih diskontinuitet, avtor naposled analizira epistemološke probleme v treh eminentnih besedilih slovenskih zgodovinarjev. Knjiga se na visoki teoretski ravni in s konkretnimi analizami loteva nekaterih najbolj žgočih vprašanj sodobnega zgodovinopisja.