Dolgo smo čakali na dež

Opis

»Kako nevidno narediti vidno, / se upreti sistemu, ki nas potiska v temo?« se v eni od pesmi pričujoče zbirke sprašuje pesnica, in na to odgovarja – s pesmimi. Iz ženskega izročila svoje družine, iz svojega spomina, izlušči (naredi vidne) »podobe svojih prednic«, npr. babice, ženske, ki je med drugo vojno preživela taborišče. Z njeno pomočjo se zave dobrodejnosti smrti: »da položimo telo v trdnost zemlje / in razbolela čeljust dokončno obmiruje«. Ko v sanjah lovi podobe prednic, se pod njo »odprejo tla« in pade v »neprepoznaven prostor vesolja« (Koledar). To negotovost neznanega je zmožna vzdržati prav zaradi kompleksnosti svojega odnosa z njimi (njene prednice so podobne starodavnim boginjam iz del arheologinje in antropologinje Marie Gimbutas), odnosa, v katerem strah premaguje z zaupanjem do mogočnih, a življenje varujočih prednic – boginj, in s tem tudi do sebe-kot-ženske-v-procesu-življenja. Ta odnos ji daje moč, da »kot odrasla ženska / gola skoči med valove« in povzroči, da »se krogi na morski gladini / širijo v neznano« (Krogi). V pesmi Radirka se dotakne družbene vloge matere skozi svojo izkušnjo tako, da svoje mame v pesmi sploh ne imenuje (uporabi le glagolsko obliko zanjo), in nas tako napoti na spoznanje, ki ga je sicer nemogoče uloviti v nepesniški govorici, tu pa je telesno-izkušenjsko prisotno in zato tem bolj pretresljivo (npr.: »kot takrat, ko mi je z nitko / izpulila zob in je kri zalila / prazno mesto«). Vendar, ker je izraženo v jeziku in ker gre za pesem, vpliva tudi na simbolno podobo matere na način, da se upre »sistemskemu potiskanju v temo«, tukaj npr. stereotipu o dobri materi. Prav telesna metaforika teh pesmi (npr. Angelski laski, Družinska geografija, Hiša strahov, Krogi, Koledar, Tekstilna delavka) nakaže verjetno edino možno pot 'upiranja sistemu'. Izhajajoč iz čutnega, konkretnega, telesnega pojava (npr. angelskih laskov na lasišču svoje hčerke, starostnih peg in brazgotine na očetovi pleši, babičinih nezavednih samogovorov), svoje enkratne, posamezne, telesne izkušnje poveže z družbeno-simbolnim na povsem svojstven in neponovljiv način, tako da metonimijo nadgradi v metaforo oz. celo v simbol. Tu bi lahko govorili o 'pesmi hologramu', torej pesmi, v kateri poveže svoje izkušnje, spoznanja in sedanji čas s preteklimi časi, s posredovanimi izkušnjami prednic in prednikov in z različnimi spoznavnimi ravnmi tako, da vsaka taka avtonomna, enkratna izkušnja odslikava celostno izkušnjo, ki se kot taka torej zmeraj znova 'utelesi', in jo hkrati s tem odpre v neznano, v (razumu nedostopno) nespoznavno, oz. kot zapiše sama, v neprepoznavno, torej v nekaj, česar ni mogoče asimilirati, zato pa tudi ne kontrolirati, obvladati ali (kapitalistično) izkoristiti. Čeprav pesnica ve, da je »vsaka natančno odmerjena misel vbod, / vsak korak, s katerim se približam drugemu, / šiv, ki ne bo zašil ran tega sveta« (I long for one more night on Earth), te rane ozavesti, jih 'napravi vidne', in s tem dostopne 'zdravljenju'.

Barbara Korun