Izbrisano mesto

Opis

Iztoka Osojnika najbrž ni treba posebej predstavljati, pa vendar: je avtor 26 knjig poezije, 4 romanov in 2 zbirk esejev. Čeprav je vsestranski ustvarjalec (literarni, likovni), filozof in še marsikaj drugega (mdr. turistični vodnik in alpinist), pa ga gotovo najbolj določa to, da je pesnik.

Biti pesnik pri njem ni funkcija, ampak ustvarjalen, prožen način bivanja. Tako tudi poezija zanj ni nekaj abstraktnega, vzvišenega, nepovezanega z vsakdanjim življenjem. Ne gre za abstraktna vprašanja, ampak za premišljevanje o lastni usodi (Pariške depresije 4). Poezija je soočenje s svetom in s samim sabo. In je tisto presežno, kar daje kontinuiteto tostranskemu svetu. Človek torej živi v dveh svetovih: z eno nogo v svetu kontinuitete in z drugo od dogodka do / dogodka kot invalid, ki mu je pogorel tobak v pipi (Prva pesem o Malebranchu).

Človek v Izbrisanem mestu je angažiran. Zaveda se, da zlati stolpovi zahodne Evrope stojijo na trhlih temeljih. Da je ta vase zagledana civilizacija skozinskoz prežeta z zlom: trguje z belim blagom, človeškimi organi, dopušča poboje v imenu mirovniških misij ... Prav zato so v 21. stoletju ključna etična vprašanja. V pesmi Začetek II, ki je dejansko filozofsko besedilo, piše: Ethos pomeni soočenje z zlom. In dalje: Dobrega ni, ker je dobro samo v odnosu / do zla. In kar je bistveno: V dvojici zlo-dobro je zlo tisto, / do česar se je treba jasno opredeliti v vsakdanjem vedenju. / Teža odločanja v tisočerih rokavčkih reke, ki se izliva po ravnini, / predstavlja stalnost soočanja s samim seboj. Kaj je sprejemljivo, do kam, / kakšno vlogo igramo v kolektivnem zlu, kako se temu iztrgati? / Pesem za zajtrk, za kosilo, pesem za večerjo in poobedek. Odgovor na to vprašanje se ponovi trikrat, kot nekakšen zarek zoper zlo.

Ali pa morda opomin samemu sebi, kako preživeti v svetu terorja. Novi kanclagerji so postavljeni v dušah. / Interniranje. Zima, lakota, eksterminacija. To je čas, v katerem živim. / Pomembno je preživeti. Človek, piši, preživi (Viktorija dance 1). Poezija je tisto, kar presega zlo in zato človeku omogoča obstati v tem nečloveškem svetu.

Človek za vrati Izbrisanega mesta je iz kosti in mesa. Zna priznati, da je občutljiv človek, čeprav je videti trd, neizprosen, trmast in čvrst, ga ni težko prizadeti (Izbrisano mesto) in da ga razjedajo najbolj banalna poželenja, in samo (zenbudistično) opazuje, kako to funkcionira (Pariške depresije 4). Pa ne le to. Je avtentičen. Pred mano se razkriva vsej svoji ranljivosti, s srcem na dlani. V nezaigrani iskrenosti, kot to opiše z nadrealistično metaforo: Ne gre za manipulacijo, temveč za tetrapak, / za iskrenost garaže v pritličju (Prva pesem o Malebranchu).

Kadar berem besedilo nekoga drugega, nanj neizogibno projiciram svojo mrežo izkušenj. Moj vpogled vanj torej ne more biti drugačen kot nepopoln, fragmentaren – zgolj slutnja, dotik. A bržkone je prav to tisti dotik, ki zdravi (Oda košuti), tisto, kar kot bralec v poeziji iščem. Slediti ariadnini niti, ki jo pred mano odvija človek, ki si je upal iti v globine Minotavrovega labirinta.

Tatjana Jamnik