K filozofiji fotografije

Opis

Fotografija je »z aparati ustvarjena in distribuirana, letaku podobna podoba«, aparat je »igrača, ki simulira mišljenje«, fotograf je »človek, ki se trudi postaviti v podobo informacije, ki v programu fotoaparata niso predvidene«, informacija je »nepričakovana kombinacija elementov« – to je nekaj definicij iz Leksikona pojmov, s katerim se konča dobrih 90 strani obsegajoča knjižica K filozofiji fotografije (Für eine Philosophie der Fotografie) Viléma Flusserja.

V nemškem izvirniku je bilo delo prvič objavljeno leta 1983, slovenski prevod pa sta pomladi 2011 izdala ZSKZ (izdajatelj revije Fotografija – osrednje slovenske strokovne periodične publikacije o fotografiji) in Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta.

Esej K filozofiji fotografije, ki je postal prava uspešnica (v nemščini so ga že desetkrat ponatisnili, preveden pa je v več kot dvajset jezikov), sodi med temeljna besedila s področja teorije fotografije, a obenem – kot bomo pokazali v nadaljevanju – pomeni več kot zgolj prispevek k tej teoriji. Po knjigah Camera lucida: zapiski o fotografiji (1992) Rolanda Barthesa, Rabe fotografije (1999) Johna Bergerja, O fotografiji (2001) Susan Sontag in Goreč od želje: zasnovanje fotografije (2010) Geoffreyja Batchna smo tako v slovenščini dobili še eno pomembno razpravo o fotografiji, hkrati pa ob Digitalnem videzu (Študentska založba, 2000) [1] še eno knjižno izdajo iz obsežnega opusa Viléma Flusserja – tehtnega, vendar v Sloveniji slabo poznanega filozofa, ki se je v prvi vrsti posvečal jeziku, komunikaciji, novim medijem in informacijski družbi.