Opis

Odnosi med oblastmi oz. financerji, avtorji (dramatiki in gledališčniki) in publiko so bili v obdobju od konca II. svetovne vojne do osamosvojitve izredno kompleksni. Na začetku se je poskušalo gledališče in dramatiko instrumentalizirati kot orodje za gradnjo socialističnega utopičnega družbenega projekta, a je dramatika vedno bolj iskala razpoke v tej utopiji in postajala družbeno kritična. Kulturniška opozicija je preiskušala in premikala meje dovoljenega, hkrati pa je z oblastjo sklenila zavezništvo proti novemu skupnemu sovražniku – centralističnim težnjam iz Beograda.