Dnevnik 1966-1971

Opis

Dnevniške zapiske Maxa Frischa odlikujejo miselna globina, duhovitost in moralna angažiranost ob svetovnem dogajanju. Kot nevtralen, a globoko zavzet opazovalec registrira zunanji in notranji položaj Evrope in sveta v svojem času. Prodorno opisuje psihološke like nekaterih posameznikov. Z izredno odkritosrčnostjo razkriva pojave staranja (ko piše dnevnik, se bliža šestdesetemu letu). Z duhovito ironijo pripoveduje o klubu starih gospodov, ki se ne nameravajo prepustiti bolezni in telesnemu ter duševnemu propadu, ko bo prišel njihov čas, in se zavežejo, da bodo o pravem času prostovoljno končali svoje življenje. Vendar se kmalu izkaže, da ni tako jasno, kdaj se zares začne razpad osebnosti, in tudi samoohranitveni nagon jih še vedno priklepa na življenje. Druga domiselna prvina dnevnika so satirično prirejene ankete o različnih usodnih ali tudi le na videz pomembnih vprašanjih. Tu se avtor odziva na absurdnosti sodobnega življenja. Njegov ostri kriticizem pa je vedno ublažen z dobrohotnim humorjem.