Opis

Kovačičev zreli likovni izraz se je oblikoval v okviru avtopoetik, osebnih idiolektov, ki so v slovenski umetnosti vzdrževali modernizem v postmodernizmu do devetdesetih let dvajsetega stoletja. V grafiki je zasledoval način neposrednega izraza, ki ga je izvajal iz izkušnje avtomatske risbe v osemdesetih letih. Vendar se je izkazalo, da je procesualnost grafike ovira neposrednemu izrazu geste. Karkoli grafik napravi z grafično ploščo, na odtisu je sled vedno nekaj drugega. To je temeljno Kovačičevo spoznanje. Kjer se njegova zrela grafika ni uklonila definiciji idiolektov, je ob vprašanju ekspresije, saj je prav po eksistencialni izkušnji in izraznosti v opreki z njihovimi značilnostmi. To pa sta prvini, ki sta aktualizirali del slovenske umetnostne produkcije tudi po prelomu tisočletja.