Iz zvezd v trnje, v usta, v vihar

Opis

Ko grm v cvetju

spet ozeleni in prideš, z dušo,

brez telesa, mi naproti, se dvignem tih, v

samoti, v mrgolenje

zvezd, kjer diham zrak, ki ga

izdihaš ti. Da me zagrne tema, v usta,

v roke in v obraz,

s hitrostjo meča; neizrekljiva groza,

v dokončnosti oblik, neimenljivost duš, ki padajo v

nebesa. Nespečnost v krvi,

kratkost ur, v očeh minljiva sreča.