Opis

Knjiga prinaša dvoje temeljnih besedil za razumevanje meništva in njegovih korenin. Življenjepis svetega Antona Puščavnika, ki ga izročilo pripisuje svetemu Atanaziju iz Aleksandrije, velja za enega prvih krščanskih življenjepisov. Antični bestseller se je v hipu razširil po takratni ekumeni – k spreobrnitvi je poleg mnogih drugih nagovoril tudi svetega Avguština – in nato odločilno vplival na nastajanje svetniških žitij. – Po toliko stoletjih je Antonov svet včasih težko razumljiv, njegove podobe so tuje, včasih strašljive; njihove upodobitve v zahodni umetnosti, od Boscha do Dalija, so učinkovite prav zaradi te grozljivosti. Toda vsebina se današnjega bralca morda dotika še močneje kot antičnega. Kot piše Tim Vivian, raziskovalec zgodnjega krščanstva, govori Vita Antonii o potovanju k Bogu, o potovanju domov.Pahomijev življenjepis po drugi strani razkriva paradoks v samem srcu meniškega gibanja – nastanek samostanov. Prvi asketi, ljudje, ki so se odpravili iskat samoto, so se namreč v velikem številu odločili za življenje v skupnosti. Model so že v pozni antiki začeli povezovati z imenom svetega Pahomija, ki je nato obveljal za očeta samostanov, nekakšno drugo plat svetega Antona, očeta samotišč, kjer se je vsak od asketov trudil sam. Kirurški vpogled v skupinsko dinamiko, v duhovne prednosti in čustvene pasti skupnega življenja, ki ga ponujajo Pahomijevi življenjepisci, ostaja s svojo nadrobnostjo nepreseženo okno v trenutek, ko so se korenine samostanov, na katere se je kasneje oprla Benediktova Evropa, zasidrale v egiptovskem pesku in se začele v njem nepričakovano naglo razraščati.

»Gre za izvirno in tehtno znanstveno delo, ki pomeni s svojim iskrivim, pogosto literarno izbrušenim in zaostrenim slogom tudi privlačno in duhovito branje.« (Kajetan Gantar)

»Obe deli, še posebej pa Atanazijevo, sodita v zakladnico svetovne književnosti in obžalujemo lahko samo to, da ju nismo imeli prevedenih že prej. ... Ta knjiga je sprožila pravo revolucijo v svojem času, saj se je po njeni zaslugi napolnila puščava, obenem pa se je odprla pot duhovnosti, ki še danes nagovarja človeka postmoderne in znanstveno-tehnične družbe.« (Miran Špelič)