Ubogi bogataši

Opis

Mór Jókai (1825–1904) je kot mlad odvetnik po uspehu svojega prvega romana Hétköznapok obrnil hrbet odvetniški poklicni poti in življenje posvetil pisateljevanju.Roman Szegény gazdagok, v slovenskem prevodu Judite Trajber z naslovom Ubogi bogataši, je Jókai napisal leta 1860. V njem pripoveduje življenjsko zgodbo bogate peštanske oderuške družine, katere usoda se v določenem trenutku začne prepletati z zloglasnim transilvanskim razbojnikom Fatiom Negrom (pravzaprav Fata Neagrá ali Črno lice). Ta po svojem dvojnem življenju nekoliko spominja na Drakulo. Prevladuje prepričanje, da je Jókai lik Fatia Negra vzel iz resničnega življenja.Roman pa ni le zgodba o hudodelstvu in vznemirljivem pustolovstvu, pač pa tudi zgodba o neminljivem ljubezenskem hrepenenju dveh vzvišenih duš, o njuni boleči, prepovedani in zatajevani ljubezni. Je tudi zgodba o pohlepu po veljavi, slavi in bogastvu, ki se mu zoperstavi ponosni mladenič, ko se da razglasiti za mrtvega, in tako kljub skromnim življenjskim razmeram v popotni igralski skupini zadiha svobodno, ko mu uspe za vselej prekiniti stike s svojim na koristoljubnih ozirih uspevajočim sorodstvom.Po romanu so bili posneti trije filmi, junija 2010 pa je bila ta brezčasna pripoved uprizorjena na poletnem odru donavskega otoka Margit v Budimpešti kot musical, poln humorja in trpljenja.

Odlomek iz romana v prevodu Judite Trajber (Ubogi bogataši, stran 281):

Na to je Vámhidy skočil pokonci, ravnokar je hotel posredovati, ko vstopi krčmar, prinašajoč kavo.

»Kakšen direndaj je tam v sosednji sobi?« vpraša Szilárd razdraženo.

»Oh, ponižno prosim,« je dejal krčmar s ponosnim nasmeškom, »to so teatristi! Mi imamo tudi teatriste, kot kakšna rezidenca; ravno zdaj imajo vaje za neki nov teatrum, s katerim se bodo na večer predstavili; izvolijo si ga pogledati, spoštovani gospod sodnik, ker bo zelo lep.«

»Igralce imate?« vpraša Szilárd začudeno, »V tej vasi? Le od kod so se vzeli?«

»Tega nihče ne ve, ponižno prosim, kajti če bi kdo to vedel, bi gotovo prišel za njimi. Sami pravijo, da so prišli iz Arada, ampak to seveda ni res. Tega, od kod so prišli sem, ravno tako ni mogoče zvedeti, kot tega, kam bodo odšli od tod. »

….

»Pa jim znese tukaj živeti? Kdo hodi tukaj v gledališče? Imajo kakšne prihodke?«

»Kmetje kar pridejo, če je kaj za smejati se; denarja sicer ne dajejo pogosto, ker ga tudi sami nimajo, ampak v košari prinesejo koruze, krompirja, klobas in šunke; in igralska družina od tega, tako-tako živi, sem in tja pokličejo zdaj tega zdaj onega na ličkanje koruze; ko pa se jim nabere že veliko dolga, stopijo kakšne lepe noči na bogpomagaj drugam. Ve se, da nihče ne boš šel za njimi, da bi jih privedel nazaj.