Antologija anarhizma 3

Opis

Ko je ob koncu 19. stoletja vse kazalo, da bomo priča »stoletju anarhizma«, so politični dogodki spet pokazali, da »tekma idej« skozi zgodovino nikoli ni bila posebej poštena. Samo v nekaj desetletjih je bilo anarhistično gibanje zaradi sistematičnega boja proti anarhistični »hereziji« zgolj še bleda senca globalne mreže, ki je prefigurirala povsem novo politično alternativo. Tako ne preseneča, da so številni avtorji v preteklih desetletjih že prevečkrat naznanjali konec anarhizma, a so nato bili vedno znova prisiljeni v revidiranje svojih tez. Danes je odveč poudarjati, da je znotraj »post-seattelskega« alterglobalističnega gibanja ravno anarhizem prostor najbolj kreativnega in najbolj lucidnega radikalnega vrenja. A vrnitev anarhizma za nov zvezek Antologije anarhizma predstavlja hkrati olajšanje in nov problem. V zadnjih letih beležimo bifurkacijo anarhistične misli in prakse, ki je pripeljala do stopnje, ko je zaradi difuznosti in heterogenosti »toka« praktično nemogoče določiti meje anarhizma. Kljub tem omejitvam je izbor poskušal preseči nevarnost niveliranja anarhizma na eno dimenzijo, saj je nalogo identifikacije relevantnega in anahronističnega znotraj novega anarhizma prepustila bralcu samemu. Cilj novega zvezka ni utemeljitev »pravega« anarhizma, kot tudi ne nek nekritičen in naiven popis primerov in dokazov, da je anarhizem možen in potreben. Če bodo besedila zbrana v tem zvezku Antologije anarhizma prej kot jasnost in enoznačnega odgovore, poudarjala heterogenost ter nudila vprašanja o notranji kontradikotrnost anarhizma, je to le uspešna realizacija zastavljenega cilja.