Čezse polzeči

Izposodi si
Knjiga je izšla z denarno pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

Opis

Pesniki in njihova imena ... Misel, daje nomen tudi omen, je bila ponavljana že do zbanaliziranosti, a vendar me te stvari vedno znova presenetijo. Večkrat sem na primer razmišljal, kako je ime Fernanda Pessoe pokazalo pot njegovi poeziji. Pessoa: oseba, persona ... in obenem nihče ... Ko me je Brane Mozetič naprosil, da bi napisal nekaj besed na zavihek pesniške zbirke Uroša Praha, sem se vprašal, kakšna mora biti poezija, ki jo piše pesnik, ki se piše Prah. Bo nemara pokazal grozo v prgišču prahu, če se skličem na Eliotovo Pusto deželo ... ? Bo ... ? Uroš Prah v zelo nepretenciozni štirivrstičnici, za katero se mi zdi, da ni brez grenke ironije, odgovarja: »Neskončno majhen si, / ampak zvezdni prah.« V nekem smislu se to ujema z mojim branjem teh pesmi. Ko sem jih prvič prebral, se mi niso zdele prav nič posebnega; precej začetniška lirika, sem si dejal, na trenutke skoraj naivno preprosta, z neko mladostno nonšalanco, ki se me dotakne s svojo neposrednostjo, a je zelo daleč od tistih kriterijev, po katerih je zame poezija nekaj najpomembnejšega v življenju. »A prah gre svojo pot,« me opozarja pesnik. Ko sem uredniku že sporočil, da si pravzaprav ne predstavljam, kaj bi lahko napisal na zavihek, so se začeli v mojo zavest vračati drobci pesmi, posamezni verzi in podobe; očitno so nekako vdrli vame kot neviden prah. »Ampak tega prahu ne gre kar tako prezirati; v njem je mnogo prednosti dostojanstva in odličnosti in včasih je dragocen bolj kot zlato in srebro,« vzklika Girolamo Muzio, italijanski pisec iz šestnajstega stoletja. »Preprostost forme ni nujno preprostost izkušnje,« me opozarja minimalist Robert Morris. Zato sem začel Prahove pesmi ponovno – pozorneje – brati. »Ko sem se poslavljal, / si se, ker drugim nisi hotel /pokazati, da se zaljubljaš, /sklonil pod mizo in /mi razvezal vezalko.« Lahko zapišem, da v slovenščini že nekaj časa nisem prebral tako nežne in čiste ljubezenske pesmi. In potem »čezse polzeči srci«, ki se zabijeta skupaj skozi dvoje koščenih torzov ... V Prahovih verzih beseda ne poskuša postati meso, ampak se vanj zaganja – najbolj boleče se mu približa, ko najbolj prizna svojo tujost mesu. Prah uspe v pesmi Inventura uzreti vso tujost obdajajoče ga vsakdanjosti z nekim skoraj otroškim pogledom, ki se mu družbena pogodba, ki ljudi deli na »moške« in »ženske«, pokaže enako nesmiselna kot naključna sopostavitev gasilskega stroja in koledarja. Pred koncem knjige zelo jasno pove: »Nisem to, kar tu piše, / temveč, kamor to vodi.« Celotna knjiga se mi je pokazala v luči tega »kamor«. Kot neko trasiranje poti, za katero se mladi pesnik sam sprašuje, do kod bo pripeljala. »Wie weit kann man kommen?« To sprašuje v tujem jeziku (ampak – ali ni v poeziji vsak jezik tuj; ali ne kaže poezija tujosti jezika kot takega?); šele ko sebe prepozna kot nekaj tujega, se lahko odpre ljubezni. »Zdaj se lahko mirno zaljubljam, ker vem, / da nisem jaz tisto, kar ljubim.« Naslovna sintagma Čezse polzeči nosi močan erotični naboj, obenem pa jo berem kot artikulacijo želje po nekem preseganju samega sebe, ki navdaja »na vse pripravljenega mladega človeka« (Child in Time). Če je ton v glavnem lahkoten, celo brezbrižen, pa se pesnik vendar zaveda, da bo še nepopisna nit, ki jo vleče, potrebovala »novo besedo, / da bo peljala / ta medij naprej.« To pa bo zahtevalo več kakor samo polzenje: zahtevalo bo spopad z inercijo sveta: »Tvoja sporočila zažrta v noč. / Drevo raste v kamen. /Bilka se v prod zaganja. /Beseda v meso.«

Miklavž Komelj

Center za slovensko književnost

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena