Opis

Zakaj Prešeren svoj Krst pri Savici v posvetilnem sonetu opisuje kot »pesem milo«, torej elegijo? Zakaj Siwo ali Živo, boginjo izumrlih polabskih Slovanov, v opombi pod črto označi kot »slovensko Venero«? Zakaj Črtomiru ne dovoli, da bi s herojskim samomorom posnel Katona Mlajšega? Zakaj se v pismu češkemu prijatelju Čelakovskemu izgovarja na Avguština, ko pravi, da je njegova pesnitev samo »metrična naloga«, s katero si je hotel pridobiti naklonjenost duhovščine? Zakaj slovanskega Amorja Lelja imenuje »drugi Palinur«?

Avtor v prikazu Črtomirovega poslednjega boja za Ajdovski gradec prepoznava literarno variacijo pripovedi o padcu Troje v Vergilijevi Eneidi. Na Eneido pa se Prešeren navezuje tudi prek Avguština, Danteja, Petrarke in Tassa, ki so Eneido brali kot alegorijo duhovnega potovanja iz »pekla« Troje prek mesenih skušnjav Kartagine v krščansko Italijo, iz »zemeljskega« v »nebeško« mesto. V Črtomirovem potovanju iz Bohinjske doline v Oglej se v malem zrcali potovanje iz »poganske« Troje v krščanski Rim, kot ga je upodobil Rafael na freski Požar v Borgu, v Bogomilinem prebegu iz Živine v Marijino službo pa je mogoče zaznati reflekse (neo)platonističnega nauka o »dveh Venerah«, s katerim je Eneido pokristjanjeval že Petrarka.

Vendar je Črtomir od Eneja podedoval tudi zgodbo o osebnih žrtvah, zablodah in odrekanjih. Črtomirov sen o novi domovini, v kateri si bodo vsi sinovi Slave »prosti volili vero in postave«, je prav tako utopičen kot Enejev up na ponovno ustanovitev Troje na zahodu. Prešernova pripoved o državljanski vojni, v kateri slovensko ljudstvo doživi politično-religiozno preobrazbo, na las spominja na Vergilijevo pripoved o »državljanski« vojni med Enejevimi Trojanci in latinskimi staroselci v Italiji. Tudi Vergilijeva vojna se konča s kompromisom: Trojanci se morajo odreči imenu in postati Latinci; toda novo ljudstvo poslej nosi v sebi kal bratomornega spora.

Knjiga se sklene z interpretacijo elegije Čopu, v kateri je utopitev Enejevega krmarja Palinura prispodoba za pogubno moč ljubezni, sam Čop pa je opisan kot krmar med »zvezdami poezije«. Vodnik je iz izvira Savice pil navdih racionalne treznosti; pri romantiku Prešernu je voda, ki priteka iz tega izvira, obenem krstni studenec in grob. Mitične paradigme Živine utopitve v Blejskem jezeru, Čopove utopitve v Savi in Črtomirovega samomorilskega poskusa ob Bohinjskem jezeru so zaljubljeni plavalec Leander, Ovidijeva samomorilka Sapfo in Vergilijev v zvezde zazrti krmar Palinur.

S hrbtne strani...Stritar je »pesem milo« o Črtomirovem krstu slišal kot »finale, v katerem se zlivajo in zlagajo vsi glasovi v mehko, otožno harmonijo«. Tudi v Črtomirovem molku ob privolitvi v krst smo vajeni zaznati pritajeno hlipanje. Bojimo se, da bi nam drugačno branje prineslo cerkveni blagoslov, tako kot ga je svoj čas prineslo Prešernu; da torej lezemo v žrelo Župančičevemu »junaku-volkodlaku«. Črtomira potiskamo v bidermajersko-findesieclovsko resignacijo, da bi ga obvarovali pred Bogomilino vero. Toda v nezavednem jedru ideološke cenzure tiči volkodlak estetskega moralizma: ta briše ostrino miselno-estetskih protislovij, ki so znamenje Prešernove modernosti. Emblem te visokoromantične modernosti je Palinur: v vlogi slovanskega Amorja pogubljevalec mornarjev, v Čopovi vlogi krmar med »zvezdami poezije«.