Krščanski (na)govori

Opis

»Moj govor pa se obrača k tebi, moj zapostavljeni ubožec! Bodi usmiljen, če moreš!« Kierkegaardova misel je pri nas že dolgo navzoča. Vse od Kocbeka in drugih eksistencialnih mislecev, ki so se bogatili z njegovo filozofsko in krščansko prodornostjo. Pri Mohorjevi založbi je že leta 1987 izšlo prav tako v prevodu Janeza Zupeta pomembno filozofsko delo Bolezen za smrt. Kierkegaard zapiše: »Moj govor pa se obrača k tebi, moj zapostavljeni ubožec! Bodi usmiljen, če moreš! Ohrani v prsih srce, kjer kljub revščini in bedi še vedno tli iskra sočutja do bede drugega, da, ohrani srce, ki pred Bogom in v vsej prostosti priča, da je človek lahko usmiljen, celo v najvišji meri in v najbolj odličnem smislu usmiljen, tudi če nima kaj dati.« V njegovih nagovorih imamo bralci občutek, da nas nagovarja kot posameznike, bolje posamičnike, a pri tem ima vedno pred očmi posledice našega odgovora, ki jih je objavil že leto pred tem. Vedno bolj ga je skrbela javna usoda krščanstva. Gledano z vidika nastajanja Krščanskih (na)govorov je vredno omeniti, da sta najprej nastala drugi in četrti del, ki ju lahko veliko bolj razumemo kot povabilo posamičniku. Prvi in tretji del sta poznejša in veliko bolj usmerjena v kritiko in premislek o javnih vprašanjih, o obstoječi organizaciji, ki se ima za krščansko — konkretno takratni danski protestantski Cerkvi. Tretji del je Kierkegaard v zadnjem trenutku vključil v obstoječe delo in v njem najbolj izrazito izprašuje vest svojemu verskemu občestvu. Gre za njegov začetek ‘čiščenja templja’, ki ga je do smrti opravljal z vedno večjo zagretostjo. V tej luči lahko beremo »misli, ki napadajo v hrbet«. »In v Božji hiši boš zvedel resnico, ne od duhovnika, pod čigar vplivom se ji moreš tudi zlahka odtegniti, v nekem smislu, ampak od samega Boga ...«